T. i. zaključek zdravljenja in nov izziv

Že nekaj časa nisem pisala. Bilo je pestro.

Pred tretjo kemoterapijo se je malo zapletlo, saj sta mlajši punci imeli en dan vročino in pojavil se je kašelj. To je pomenilo, da sva šli jaz in srednja hči na testiranje in da mi je obsevanje en dan odpadlo (sicer obsevajo tudi na covid pozitivne bolnike, le da je protokol drugačen (s čimer zavarujejo druge bolnike in sebe)). Ker se je to dogajalo ravno pred načrtovanim tretjim ciklom kemoterapije, se je, iz varnostnih razlogov, za nekaj dni zamaknila tudi moja kemoterapija, ki sem jo, namesto v četrtek, imela v ponedeljek. Sprememba je bila potem še ta, da sem šla po jutranjem laboratoriju kar na oddelek.

Tam sem kasneje srečala tudi cimro z druge kemoterapije (ta je imela tridnevne kemoterapije na vsake 4 tedne) in je potožila, da ji izpadajo lasje ... Meni je zdravnica pred začetkom zdravljenja priporočila, da se postrižem, ker bom izgubila lase. V ta namen sem šla že, ko sem imela dolge lase, s prijateljico v lasuljarno, kjer si je gospa vzela čas zame in kjer sem se seznanila z različnimi lasuljami - s sintetičnimi in naravnimi (ste vedeli, da je razlika v cenah v povprečju enaka petkratniku ter da ti zavarovalnica pomaga z malo več kot 80 euri?). Nekaj dni kasneje sem se vseeno odločila za nakup (v primeru, če bi ostala brez las oziroma bi imela slab dan zaradi npr. občutka, da ušesa preveč izstopajo). Imeli so tudi naravno lasuljo, ki je bila podobna mojim dolgim lasem.

In mama me je postrigla. Lasje so ostali in s frizuro sem zelo zadovoljna.

Na tretjem ciklu sem si sobo delila z do sedaj najmlajšo cimro - 42 letno Natašo, ki je v bolnici že dlje časa. Ta je izgubila dolge lase po obsevanjih glave, ki jih je zaključila v tistih dneh. Obsevanja pa so vplivala tudi na njene zobe ... Moje opekline na vratu pa so bile tudi vsak dan bolj izrazite in bolećina vedno večja. Po kemoterapiji sem se domov spet odpeljala s kolesom, še prej pa sem se oglasila v trgovini z medicinskimi pripomočki in za Natašo kupila dve rutki za na glavo, ter jih dostavila nazaj na Onkološki inštitut.

Bolečine na vratu so bile iz dneva v dan hujše in zaradi njih sem se oglasila tudi pri osebni zdravnici, ki mi je predpisala kortikosteroid in priporočila en sprej - v lekarni ga niso imeli pa so mi priporočili eno hladilno kremo ... To sem počela v času, ko se nisem videla z radiologi - obsevanj dva oz. 4 dni (če prištejem še vikend) ni bilo, saj je na aparatu potekal redni letni servis. Še vedno sem hodila na Rožnik, na grad in v dežju sem se sprehodila čez Tivoli.

Ko sem prišla spet do radiologov, so me zaradi stanja na vratu, naročili še v TRT ambulanto. Bolečine in občutek zategnjenosti na vratu so bili tako hudi, da sem jemala protibolečinske kapljice in da nisem mogla sesti na kolo. Sestra v TRT ambulanti me je oskrbela s silikonskim obližem, ki deluje tudi protibolečinsko in me naročila na prevez. Kakšno olajšanje. Zdravnica pa me je obvestila, da bodo na konziliju ponovno odločali o mojem zdravljenju - ali še 4. kemoterapija ali tarčna zdravila.

Telesno in psihično sem nekoliko sesuta. Preseneti me zapis diagnoze, ki govori tudi o metastazah v možganih. Na srečo imam podporo. Prosim tudi za posvet s psihologom na Onkološkem inštitutu.

Konzilij je odločil, da prejmem še 4., zadnji cikel kemoterapije, stanje v glavi pa se spremlja z magnetno resonanco in v primeru sprememb bo konzilij ponovno zasedal.

Dan pred zadnjim ciklom gremo na Šmarno goro.

Ko čakam izvide hitrega testa, srečam še prijatelja, maratonca z ZRCja - pogovor nanese tudi na bližajoče se večdnevne pohode, ki so mikavni (pohod iz Ljubljane do Kopra z Urbanimi tekači in Highlander Adventure - od Bohinja do Kobarida). Stanje na vratu se je že umirilo in spet sem na kolesu, Tokrat imam s sabo knjigo Odločilni trenutek, ki jo je napisal Mike Lewis. Pritisk narašča, ker še nimam dogovora o zaposlitvi - pogodba za določen čas se mi izteka, družina z uporabnico, s katero smo se odlično ujeli, se vse bolj seli na Primorsko in tako ni dela za polovični delovni čas, novega uporabnika nisem videla, rabi pa se pomoč v popoldanskem času in čez vikende. Torej ravno v času, ki ga v tem obdobju rada preživljam z bližnjimi. Čeprav, tudi velja, "kjer je volja, tam je pot".

V tem času sem v parih dneh prebrala tudi knjigo Janje Vidmar, Niti koraka več, iz katere sem si izpisala 12 povedi, ki so se mi zdele v tem času močne, in ravno zaključujem s knjigo Sama Ruglja, Na prepihu, ki kliče po gibanju v naravi.

Čas je za nov začetek.