Psihoza

Diagnoza: "Gospa, zgleda, da je pri vas prišlo do dekompenzacije, ki je vodila v psihozo."

Zadnji koraki do diagnoze so bili pravljični. V začetku februarja 2019 smo bili s prijatelji na Pokljuki. Počitnice sem organizirala jaz, mati treh otrok, brez službe. (O teh počitnicah pa v drugem blogu, ki ga še moram dokončati)

S pihičnimi zlomi, ki so še vedno tema, o kateri se morda premalo govori, se srečuje ogromno ljudi - prijateljice mi sedaj, ko sem enega doživela sama, pravijo tudi, da so same doživele nekaj podobnega oz. so same iskale pomoč zdravnikov. Nisem uporabila izraza tabu tema, ker se o tem vseeno govori, ko spregovoriš sam.

Mojo akutno stanje oziroma zlom je prepoznal partner, ki mi še danes stoji ob strani.

Imela sem občutek, da mi je bila odvzeta funkcionalnost, ki je poleg ljubljenosti osnova zdravega življenja, če se navežem na predavanje dr. Maje Rus Makovec (dostopno na spletni strani), ki sem ga obiskala v času Tedna možganov. Podobno je zapisano tudi v knjigi Ženska, ki teče z volkovi, kjer preberemo, da so nedolgo nazaj "duhovne bridkosti globoko izkoriščanih žensk opisovali z "živčnim zlomom"[.]" (2003, 5).

Sprejetje v Psihiatrično bolnišnico sem doživljala kot posilstvo oziroma dejanje močno proti moji volji. Lahko bi rekla, da sem se počutila izkoriščeno. Bila sem izžeta (nekaj let je bil moj spanec moten, zadnje dni pa sploh nisem spala in imela sem kar nekaj skrbi, ki so me takrat ogrožale). Ker sem se hospitalizaciji uporala, saj se mi je zdelo, da je ne potrebujem, sem uporabila, kar lahko človek uporabi v skrajni sili - ugriz. In dobila sem injekcijo, da me je še teden dni bolela rama. Zdravila so me umirila - sprijaznila sem se s prisilnim počitkom. Stanje se je izboljšalo. Res sem bila v globokem minusu s spanjem in rabila sem počitek.

Dolgo časa po diagnozi, sem imela skoraj stalni občutek utrujenosti, čeprav me je, ko sem potožila, mislila zdravnica potolažiti, in mi je rekla, da je utrujenost ob treh otrocih normalna. Ampak jaz vem, da pred zlomom, nisem čutila takšne nemoči. Dobila sem tudi mravljinčaste roke. Še vedno pa sem si želela delati - živeti še drugo komponento Freudove misli o zdravem življenju.

Ko sem se naspala in ko sem s pomočjo tablet uredila spalni ritem, sem bila psihično spet stabilna.

Danes uživam v delu osebne asistentke (za polovični delovni čas), čeprav ostajam odprta tudi za druge zaposlitve. Spet tečem, skrbim za petčlansko družino in spet sem organizirala zimske počitnice s prijatelji, Tokrat se zgodba s psihozo ne bo ponovila - sedaj več spim, sproti rešujem skrbi in ponovno skrbim za telo (in psiho) tudi z rekreacijo in jogo.