Stranski učinki

Pred drugo kemoterapijo sem izvedela, da kemoterapija ne deluje na centralni živčni sistem oz. na možgane - prva magnetna resonanca glave je pokazala na 3 manjša, patološko obarvana področja. Spet so se mi nekoliko zamajala tla pod nogami (in znova so me oblile solze). Zdravnica mi je povedala, da bo konzilij po novi magnetni resonanci glave s kontrastom ponovno odločal o nadaljnem zdravljenju.

Laboratorijski izvidi so kazali, da lahko prejmem 2. cikel kemoterapije. Pri vstavljanju kanalčka so bili sprva nekoliko nerodni - rezultat je bila, še danes vidna, modrica (in še zdaj v podkožju na otip čutim drobno bulico).

Tokrat so me zvečer malo odklopili, da so me odpeljali na obsevanje. Čez noč spim boljše kot po prvem ciklu, saj se zbudim le ob treh zjutraj in potem nekaj čez peto, ko je prišla jutranja sestra z zdravili. Tokrat vzamem s sabo, poleg dnevnika, še knjigo Gaborja Matéja, Ko telo reče ne. V njej sem zasledila tudi zapiske o bolnikih s plučnim rakom, za katere je pred časom britanski prsni kirurg David Kissen ugotovil, da je za dosti bolnikov s pljučnim rakom značilna nagnjenost k "potlačitvi" čustev (Maté, 2019, 115-116). (Od psihoze naprej delam tudi na tem, da čustev in misli ne zadržujem več v sebi, ampak jih izrazim z besedami tudi drugim.)

Po kosilu in obsevanju (ta dan sem imela obsevanje prej) se domov odpeljem s kolesom - tokrat brez spremstva. Na poti domov srečam na Topniški atija, ki pelje rešilca v Velenje, na križišču med Topniško in Linhartovo pa še Ilija s puncami in družinskimi prijatelji, ki so izkoristili dopoldne - šli so na sprehod do Save in nazaj. Preostanek poti sem se jim peš pridružila tudi jaz. Potem pa sem, tako kot po prvi kemoterapiji, šla malo počivat.

Tokrat nisem občutila slabosti, tako, da nisem vzela tablete proti slabosti. Še vedno sem si prve dni usta spirala z žajbljevim čajem - mi bolj odgovarja kot vodice, ki sem jih dobila v bolnici (mišljeno je, da jih vzameš s sabo in jih doma uporabljaš; in sem si ga tudi tokrat nesla s sabo).

V nedeljo smo šli na Mengeško kočo - nabrali smo še nekaj čemaža (Ilija je naredil pesto). Po kosilu sva šli z Inti počivat. Popoldne sta Lili in Vita pripravili escape room. Zvečer berem še članek o operaciji na možganih v budnem stanju, ki je bil objavljen na portalu rtv.slo.

V ponedeljek vzamem dežnik in grem v Tivoli in nato po delu Jesenkove poti - zadnji del izpustim in se po poti, po kateri gremo večkrat na Rožnik, vrnem v Tivoli in nazaj domov.

V torek zjutraj me začne boleti v desnem delu prsnega koša. Sprva načrtovan sprehod zaradi bolečine, ne dežja, prestavim na drug dan. Počivam. Ta dan so me tudi poklicali z Onkološkega inštituta in mi sporočili, da imam (2.) magnetno resonanco glave že 19. 4. (drugače sem imela predvideno par dni kasneje oz. po prvi MR celo čez dva meseca).

Ati po drugi kemoterapiji dostavlja regrat, ki ga nabereta z mamo, Bara in Tejč prinašata sokove (jabolko in ingver, jabolko in rdeča pesa ter jabolko in pšenica), Ilija hodi na tržnico ...

V sredo se zbudim ob treh - močno me boli v prsnem košu (Ilija mi prinese naklofen). Čez dan sem vedno bolj ob glas. Pokličem tudi zdravnico, ki mi predpiše kapljice proti bolečinam. Slišiva se še naslednji dan, saj sem zaskrbljena - na navodilih kapljic sem prebrala, da je treba biti previden, če imaš alergijsko astmo ... Zdravnica me pomiri, a ker sem ta dan brez glasu mi svetuje, da jemljem medrol - če po treh dneh ne bo boljše pa ga naj opustim. Preventivno me pošlje tudi na rentgen.

V knjižnici si sposodim knjigo Stajke Skrbinšek, Nova jaz in jo v enem dnevu preberem. Bolećina popusti (brez kapljic).

Potem grem spet na sprehod - tokrat na grad, kjer se spet razveselim srečanja z nekdanjim sodelavcem, ki ga pot tudi večkrat zanese na grad. Glas je tudi že prišel nazaj.

19. 4. me ob vdihu ponovno špika v prsnem košu - bolečina je podobna zbadanju pod rebri (mi smo temu rekli pehanje, uporablja pa se tudi izraz bodec), le da se je ta bolečina pojavila pod desno prso. Grem še v laboratorij - popoldne, ko sem bila v TRT ambulanti je zdravnica že dobila izvide, ki so bili ok.

V naslednjih dneh grem še v spremstvu enkrat na grad in še enkrat po Jesenkovi poti. Gremo tudi V Sračjo dolino in v Tivoli.

10 dni po kemoterapiji spet opazim krvav "žnuder" - tokrat malo bolj kot po prvi, ki pa po dnevu ponovno mine.

Izguba glasu in bolečine bi lahko bile posledca obsevanj. Vidni posledici sta tudi rdečini na vratu - sedaj jih mažem s posebno kremo, pred obsevanji pa kožo očistim. Nekaj dni me je tudi bolelo ob požiranju v bližini prsnice in opazila sem, da se mi večkrat spahuje. Bolečina v prsnem košu se pojavlja ob vdihu in je hujša ob kašljanju (ko je treba na hitro zajeti zrak).

Dobim tudi izvid 2. magnetne resonance, ki me pomiri - zaenkrat je videti, da prej vidne patološke spremembe mirujejo.

V soboto smo šli z družinskimi prijatelji na izlez v Kamnik - na vrhu Špice smo imeli lep razgled. Ustavili smo se tudi na Starem gradu. Šli smo še na pizzo v Napoli in na sladoled k Veroniki. Imeli smo se lepo. Mi smo nato dan zaključili v Velenju.

Punce so ostale še na kratkih počitnicah, jaz pa danes počivam in sem spet na protibolečinskih kapljicah. Če bo počutje boljše, imamo še v načrtu, pred 3. kemoterapijo, izlet v Velenje (po punce) in izlet v Ajdovščino, kjer me vleče na krožno naravoslovno učno pot do izvira Hubelj. Drugače pa bom počivala in upala, da bolečina popusti, se tumor manjša in da se zdravljenje nadaljuje.